Uho oz. sluhovod s samoočiščevalno funkcijo in izločanjem ušesnega masla samo poskrbi za svojo nego. Odsvetujem vsakršno poseganje vanj z vatiranimi paličicami ali drugimi predmeti. Z njimi lahko napravimo le škodo, največkrat pa sluhovodov ne očistimo, temveč le potisnemo izločke globlje v sluhovod, kjer se strdijo in zasušijo. Redko se ušesno maslo ne izloča dovolj dobro in je potrebno izpiranje oz. čiščenje sluhovodov. Včasih je potrebno vkapavanje ali pršenje namenskega olja za raztapljanje ušesnega masla, npr. CERUSTOP.  Vsebuje aktivne snovi za razgrajevanje masla in nego sluhovoda: trigliceride kaprilske kisline, tekoči parafin, izostearilni izostearat, mandljevo olje, PEG-40 – sorbitan peroleat, BHK/BHT in vitamin E.

Izogibati se je treba vdora šampona, milnice v sluhovod. Pri plavalcih, ki so pogosto v stiku z vodo in imajo zato večje tveganje za vnetja, priporočamo, da ušesa po kopanju dobro osušijo z mehko brisačo ali sušilnikom za lase od daleč. V primeru, da voda kljub temu ostane v sluhovodu, si lahko pomagamo z namenskim pršilom, npr. NORMISON. Slednji vsebuje izopropilni alkohol, vodo, ocetno kislino in dekspantenol. Kisla sestavina v NORMISON pršilu za uho pomaga vzpostaviti ali ohraniti naravni kislinski plašč kože, hkrati pa zavira rast in razmnoževanje bakterij in gliv.

Zunanje uho sestavljata uhelj in sluhovod. Zunanji sluhovod je približno 2,5 cm dolga cev, ki povezuje uhelj in srednje uho. Opna, ki razmejuje sluhovod in votlino srednjega ušesa, se imenuje bobnič. Koža sluhovoda je debelejša v hrustančnem delu, saj vsebuje dlačne folikle, žleze lojnice in apokrine žleze. Slednje izločajo ušesno maslo, ki je hidrofobno (odbija vodo), rahlo kislo s pH okoli 6-6,5. Koža kostnega dela sluhovoda je zelo tanka in se čvrsto prilega pokostnici. S svojim kislim pH ušesno maslo deluje zaščitno na kože sluhovoda in ga varuje pred bakterijami in glivami.

Odločujoč dejavnik pri nastanku vnetja zunanjega sluhovoda je zmanjšana količina zaščitnega sloja ušesnega masla, ki sluhovod čisti, ščiti in deluje kot lubrikant. Če se torej sprašujete, kaj morate storiti glede vašega ušesnega masla, je pravilen odgovor popolnoma nič. Samočistilni mehanizem ušesa namreč potiska ušesno maslo z odluščenimi celicami kože navzven, zato večina ljudi ne potrebuje čiščenja sluhovodov in odstranjevanja ušesnega masla. Predvsem pri starejših ljudeh samočistilni mehanizem pogosto deluje slabše, takrat je maslo potrebno strokovno odstraniti z za to namenjenimi instrumenti. Čiščenje sluhovod z vatiranimi palčkami, s sponkami, kovinskimi sondami, ključi ali nestrokovno izpiranje z vodo in milom lahko povzroči opraskanine sluhovoda, poškodbe bobniča, okužbo in dodatno vkleščenje ušesnega masla.

Vnetje sluhovodov povzročajo bakterije, redkeje tudi glive. Do razmnoževanja gliv v sluhovodu pogosto pride po predhodnem zdravljenju bakterijskega vnetja sluhovoda. Vnetje sluhovodov je bolezen, ki se značilno pojavlja v poletnih mesecih, v toplih in vlažnih pogojih. Že izraz swimmer’s ear (plavalno uho), ki se je v angleško govorečem svetu uveljavil za vnetje sluhovoda, opredeljuje plavanje kot pomemben dejavnik za nastanek vnetja. Prekomerno močenje sluhovodov ali voda, ki po plavanju ostane ujeta v njem, izplavlja ušesno maslo ter razmehča kožo sluhovodov, kar omogoči vdor bakterij v kožo in nastanek vnetja.  Dodatno nastanek vnetja vzpodbudijo še potenje, anatomsko ozki sluhovodi, uporaba slušnih aparatov, ušesnih slušalk, čepov, poškodba pri mehanskem čiščenju (npr.: z vatirano palčko) in draženje kože zaradi šamponov ali lakov za lase.

V zgodnji fazi razvoja vnetja se pojavi srbenje, ki mu kmalu sledi bolečina in izcedek. Pogosta sta tudi občutek polnosti in naglušnosti, ki se pojavita takrat, ko se sluhovod zamaši zaradi izcedka ali otekline kože. Bolezen spremlja tudi huda bolečina, ki jo še dodatno poslabša že rahel pritisk ali poteg za uhelj. Običajno so  bolniki zaradi bolečine še dodatno prizadeti. Pojavijo se tudi povečane bezgavke na vratu. Vnetje se lahko širi tudi v predel uhlja. Takrat postane uhelj rdeč, otečen in boleč.

Ob vnetju sluhovoda je potrebno obiskati zdravnika. Uporaba zdravil iz ljudske medicine, kot so vlivanje olja ali natreska v uho, stanje pogosto še poslabša in zdravniku oteži čiščenje sluhovoda. V primerih, ko vnetje ni hudo izraženo, zadostujejo že preprati, ki zakisajo sluhovod. Kislo okolje je toksično za mnoge bakterije in glive. Nekatere izmed takšnih preparatov je mogoče kupiti tudi v lekarni. V primeru močneje izraženega vnetja je potrebno zdravljenje s protimikrobnimi učinkovinami v obliki, kapljic, mazil ali krem. Pri zdravljenju je pomembno tudi temeljito čiščenje, ki naj ga izvede zdravnik. S čiščenjem odstranimo ušesno maslo, odluščene celice kože in glavnino mikroorganizmov ter omogočimo lažje samočiščenje ušesa in lokalno delovanje zdravil. V primerih, ko je sluhovod prehoden, običajno uporabljamo zdravila v obliki kapljic. Kadar pride do otekline in posledično stisnjenega, neprehodnega sluhovoda, kapljice ne bi dosegle obolelega mesta. Takrat se zdravilna učinkovina nanese na trak, ki ga za dan ali dva vstavimo v sluhovod. Zaradi spremljajoče bolečine je večinoma potrebno tudi protibolečinsko zdravljenje. Ob primernem zdravljenju bolečina izgine v nekaj dneh, večinoma se uho popolnoma pozdravi v sedmih do desetih dneh. Ker vnetje ni nalezljivo, ni potrebe po omejitvi stikov z drugimi ljudmi.